B-i-m-b-o

Za vsak slucaj, ce sta bralca sfalila tole mojstrovino. Mislim, da tale tekmovalka za Miss Teen USA iz South Caroline poseka celo Miss Alabama 1994 in morda celo naso misico, ki ni vedela, kje je Las Vegas.

I’d still hit it.

Zmajska konvencija

Vsako leto okoli labor day je v Atlanti konvencija DragoCon. Skratka, gre za konvencijo ljubiteljev znanstvene fantastike in Tolkiena in anime in podobnega. Baje pa je to tudi dober izgovor, da se punce oblecejo v prekratka in prevec oprijeta oblacila (vide supra). Crni ni sel se nikoli pogledat, ker me ponavadi ni bilo tukaj okoli labor day, poleg tega se mi ne zdi vredno za to zadevo pljuniti skoraj $50. Mogoce pa bom sel pokukat parado, da vidim, kako zgleda tole pustno rajanje. Porocilo sledi.

Redneck Riviera

Atlanta je na malo cudni lokaciji, nastala je zaradi krizica zeleznic in ne zaradi velike reke, blizu gora ali blizu morja. Bralca se morda sprasujeta, kam lahko grejo ljudje na plazo. Jah, na kratko sta dve moznosti – Georgija ali pa Florida. O Georgiji in okolici mesta Savannah kdaj drugic, tokrat pa poglejmo malo na zahodno Florido.

Zahodnemu delu Floride, kjer se ta zvezna drzava v tankem jeziku razprostire ob Mehiskem zalivu, se rece “Panhandle“, obala pa je ljubkovalno poimenovana “Redneck Riviera”. To naj bi bilo zaradi stereotipa, da gre tja dopustovat veliko rednecksov iz Alabame, Georgije, Mississipija in okolice. Ce clovek pogleda na nacrt, je tudi res, da je najblizje vecje mesto v notranjosti prav Atlanta, ki je okoli 450 km stran od Panama City.

To mesto je center redneck riviere, znano je predvsem po velikih zurkah za spring break in po trumah najstnikov. Ce se clovek malo zapelje po glavni ulici, t.i. “The Strip”, lahko vidi vse sorte zanimivega folka, od rednecksov v kavbojskih klobukih z zastavo konfederacije, ki sedijo v dvignjenih starih, ropotajocih “big foot” tovornjakih, pa do moderniziranih rednecksov v fluorescencnih novih tovornjakih z migotajocimi barvnimi lucmi na podvozju. Jipi ka jej, madrfakr!

Hec je pa, da je v resnici ta obala super lepa, plaze so blescece bele, pesek je porozen, ker je iz zdrobljenih koral in ni prevec hudo vroc za hodit po njem, morje je pa ob teh pescenih plazah smaragdno zelene barve. Odtod se drugo ime za to obalo, Emerald Coast. Obala je idealna za igranje odbojke na plazi in za jadranje s katamarani ali kiteboardi. Pesek je ravno prav droben, da ni tista fina mivka, katero je nekemu pametnjakovicu uspelo razsuti po Portorozu. Obala ni strma in najde se dosti ugodnih plitvin z dobrim vetrom za ucenje kiteboardinga.

V bistvu je edini problem te obale, da ni dalec okoli nobenega res vecjega mesta, kar pa je po drugi strani tudi plus, ker ni blazno hudo obljudena. 6 ur voznje tudi ne predstavlja kaksnega hujsega problema za ameriske razmere in tako je Crni sel to poletje tja ze dvakrat samo za vikend. Road trip seka!

Plonkanje

Spet enkrat kasno Crni stize na sceno… Prebiram kolobocije okgrog Mojcinega kopiranja kolumen in ob tem sem se spomnil na eno veliko razliko med nami, Slovenceljni in Americani. Kopiranje, plagiatorstvo in goljufanje je tukaj zelo resno in trdno preganjano. Zelo tezko bosta bralca nasla studenta, ki ne bi bil katergoricno proti goljufanju, v nasprotju s stevilnimi zagovorniki (v komentarjih) v Sloveniji.

Na Georgia Tech so studentje recimo leta 1995 sami dali pobudo za ustanovitev telesa, ki se ukvarja prav z goljufijami in plagiatorstvom. Na vsakem testu in anlogi je na prvi strani izjava, da je to avtorsko delo in da ga je student opravil sam, to izjavo vedno podpisejo. Seveda nekateri se vedno poskusajo goljufati, ampak kadar se jih ulovi, je hudic.

Studentje vcasih dobijo t.i. “take home” izpite, torej vprasanja vzamejo s seboj domov in imajo en teden, da nanje odgovorijo. Vcasih je na takem izpitu tudi napisano, koliko casa je zanj dovoljeno, npr. tri ure. Kolega je enkrat dobil od enega studenta nazaj izpit, ki ni bil do konca resen, na zadnji popisani strani pa je student napisal: “Nadaljnjih nalog nisem uspel resiti, ker mi je zmanjkalo casa”. Heh, in to na izpitu brez kontrole, ko bi ga v bistvu lahko mirno reseval kolikor casa bi hotel, pa ne bi nihce vedel.

Crni je nekoc vodil vaje iz organske kemije. Bilo nas je ene par asistentov in popravljanje porocil je bilo razdeljeno – eden je popravil uvod, drugi tabele in tretji rezultate. Med prebiranjem uvodov je ena sitna Nemka opazila, da sta dva studenta izmed 140 imela zadevo napisano zelo podobno, ce ne enako. Seveda so bili spremenjeni fonti in izgled, ampak sve u svemu je bila zadeva enaka. Fanta sta delala na isti laboratorijski mizi in ocitno malo prevec sodelovala pri pisanju porocil. Sli smo gledat se starejsa porocila in ugotovili, da sta ze veckrat oddala taki porocili. Naslednji teden ju je vodja vaj s tem soocil. Totalno sta prebledela in takoj zacela po telefonu klicati starse. Profesor se z njima sploh ni vec pogovarjal, lepo jima je rekel, da naj se gresta zmenit k dekanu za studentske zadeve. Nikoli vec ju nismo videli na vajah in prepisati sta se morala na neko drugo univerzo.

iPhone

Kot bralca najverjetneje ze vesta, je Ameriko pred kratkim zajela norija iPhone. Crni je upal, da bo do sedaj ze dobil kaksnega v roke in tako napisal o tej zadevi kaj vec kot samo rekla-kazala, ampak na zalost se to se ni zgodilo, nisem pa nek Apple fanboy, da bi se samo zaradi tega fural v njihovo stacuno. Tako lahko ponudim samo svoja opazanja, ki se zanasajo na to, kar so mi o iPhonu povedali drugi, ki so ga testirali. Poleg tega sem zadnjic na avionu videl enega strica, ki je zadevo uporabljal.

Skratka, zadeva zgleda deluje dosti boljse, kot sem si predstavljal. Mislil sem namrec, da bo sel iPhone po poti Palmovega telefona, ki ni bil prevec uporabljan, ker je bilo treba po njem kracati s plasticno palicko. Kljucno pri uporabi telefona se meni zdi moznost uporabe z eno roko. Kajti roko na srce, ko telefon res rabis, imas mnogokrat drugo roko na volanu, he he (BTW, to je v ZDA povecini dovoljeno). Nu, tako sem zadnjic videl strica, ki je iPhone uporabljal z eno roko in sicer za bolj komplicirane stvari, kot samo telefoniranje. Res je potem preklopil in zacel zraven zokati se z drugo roko, ker mu ni uspelo zapreti enega okencka, ampak mislim, da bi mu telefoniranje mirno uspelo, ker je meni za izbiro stevilk precej velik.

Ostali ljudje, ki imajo Phone ali pa so ga sprobali in s katerimi sem govoril, ga sploh ne morejo prehvaliti. Pravijo, da je zadeva super zepni racunalnik. Res pa je, da so vsi ti ljudje povecini dokaj geeky in naploh totalni tehnofili, zelo me zanima, kaj bojo o zadevi cez cas menili povprecni uporabniki.

Apalaska transverzala

Crni je ta vikend prebil na potepu po delu Apalaske Transverzale. To je zelo dolga planinska pot, ki tece po celotnem grebenu Apalacev.

Lomastenje v Georgiji je v nekaterih pogledih drugacno, kot podobno lomastenje po Sloveniji. Najprej, tile hribcki so malo dlje od Atlante, kot pa vsi razni pukeljci, ki so v glavnem zelo blizu Ljubljane. Do vznozja smo se vozili skoraj dve uri. No, ob mentalnem zvoku bendzota smo se podali v gozd. Goscava je malo drugacna, kot doma, rastline so kar ene druge. Njihovih imen ne poznam, ampak delujejo pa bolj zivo zelene, mogoce tudi zato, ker je vlaznost zraka precej visja. Skratka, celotna zadeva deluje precej bolj dzunglasto. Med drugim rastejo cela grmovja rododendronov, kar tako, v hosti. Crni ima neljube spomine na sajenje rododendronov doma v Ljubljani, ko je bilo treba izkopati posebno luknjo s posebno zemljo, nato ob vsakem kosenju trave paziti na obcutljivo grmicevje in vsako zimo so se mati tresli, ce bo zadeva zmrznila; ubozce je bilo zadegati s smrekovim vejevjem. Tukaj pa rastejo lepo ob poti, nevsiljivo, kot kupcek dreka.

Na poti ni nobenih planinskih koc in v resnici redkokoga srecas. V dveh dneh smo srecali tri skupine pohodnikov, vsega skupaj pet ljudi. Ker ni koc, moras vse prinesti s seboj, torej saturhet (po domace sotor), spalno vreco, hrano in predvsem vodo. Hrano je traba zascititi pred medvedi tako, da se jo zbase v vreco in obesi visoko na drevo, po moznosti malo stran od saturhetov. Crni ne ve, ali je to vse samo poza in del nase avanture mestnih mulcev v hosti, ampak vsekakor je zadeva delovala dovolj spektakularno, d ajo je bilo treba slikati.

Koncni rezultat: Manj utrujen, kot sem mislil, da bom, fajn izkusnja, je za ponoviti.

Prestave

Dva tipa sta v blizini Atlante hotela ukrasti avto, ampak nista znala rocno prestavljati. Crni je ob tem zadovoljen, da ima avto z rocnimi prestavami. Baje, da je samo 1 od 11 avtomobilov v ZDA na rocne prestave, v Evropi pa ravn obratno, 1 od 11 ima avtomatske.

Svete Krave

Crni bralcema ponavadi ne utruja prevec z raznimi politicnimi, ampak bom pa tokrat za spremembo malck zatezil. Pa ne prevec. Crni je namrec pred nedavnim koncno dobil v roke knjigo Mice Mrkaica “To so bile svete krave“. Jasno se zavedam, da sem s tem malo za casom in da drugi ze objavili dobre kritike te knjige, ampak vseeno bralca naprosam za kancek potrpljenja.

Mico Mrkaic je Crniju zelo vsec, saj je prav tako opravil doktorat v ZDA. V slovensko politiko je poleg kreganja med nesmrtnimi partizani in uzaljenimi domobranci koncno prinesel tematiko, o kateri se vsaj splaca kregat – koliko bo komu ostalo v zepu, kdo pije in kdo placa.

V knjigi Mrkaic na kratko predstavi tri ekonomske teme, na katerih je delal med svojim obiskom v SLO. To so poglavja o inflaciji, o javnem zdravstvu in o kulturi. Skoda, da ni malo vec napisal se o pokojninskem sistemu. Mico dobro opise, kako se je razpletla debata o vsaki od teh treh tem, doda malo ozadja in pripne relevantne kolumne iz Financ. Poleg tega na koncu vsakega poglavja kriticno oceni svoj uspeh pri vsakem od teh problemov. Zgleda, da je pri bolj ocitno ekonomskih temah, kot je inflacija in reforma zdravstvenega sistema imel vecje uspehe – pri inflaciji je nadmudril staro gardo, pri zdravstvu je bil koncni rezultat vsaj to, da ni prislo do sprejetja bizarne Kebrove bele knjige, pri kulturi pa se je zal samo zapletel v besedni boj z ljudmi, katerim je obracanje besed poklic. Tako z neuspehi oz. zaletavanjem v mline na veter raste tudi Mrkaiceva zagrenjenost, ki veje iz njegovih kolumen.

Potem je poglavje o splosni ekonomski politiki in Mrkaicevem sodelovanju z vlado. Mrkaic je Jansi & Co. priskrbel legitimnost na ekonomskem podrocju, kjer so do tedaj veljali za totalne aberveznike. Po volitvah pa njegovih idej enostavno niso vec upostevali.

Sledita dve poglavji, ki naj bi bili bolj izobrazevalni. V poglavju o liberalizmu je sicer povedano veliko zanimivih stvari, ampak roko na srce, ni to tisto zaradi cesar bi kdo kupil knjigo. Poglavje o ekonomski teoriji je podobno, vendar ima na tem podrocju Mrkaic nedvomno zelo dobre reference in je zadevo zanimivo prebrati.

Kot celota se knjiga dobro bere in Crni misli, da je to najboljsa knjiga o dogajanju na slovenski politicni sceni v 2000-ih. “Svete krave” so napisane v razumljivem in zgoscenem slogu, brez nalaganja. To je najboljse ogledalo tega casa, tako kot so bili stripi “Diareja” konec 80ih, zacetek 90ih.

Po branju zadeve lahko Crni ugotovi samo eno stvar – treba je ostati v ZDA, doma se nekaj casa ne bo pravih pogojev za mlade, izobrazene ljudi. Hvala Micotu, da je sel po kostanj v zerjavico za nas, ostale podiplomce v tujini. Zdaj vemo, da se ne splaca vracat.

Chipotle

Chipotle je brzopostrezna restavracija z mehisko hrano. V nasprotju z zloglasnim Taco Bell, je Chipotle prav spodobna zadeva. Seveda je tudi kaksen dolar drazja, ampak se splaca. Crni priporoca fajitas, zraven pa je mozno narociti tudi margarito, kar je sploh totalen plus. Redkokdaj imajo namrec v ameriskem fast foodu alkohol in kaksna zmrznjena margarita prav dobro sede v tej Atlantski vrocini, ko je redno 32 stopinj in 84% vlaga.

Baje, da je mozno hrao narociti tudi na internetu in potem skociti lepo preko vrste, kar zna biti vcasih med opoldansko guzvo prav dobra ideja. Vendar pa zahteva planiranje, hmmmm.

Ocena- **** – zelo uzitna hrana

Od te rime te kar prime

Tole je Crni spazil na enem roadtripu na skretu. Bljak. Bralca naj pazljivo pogledata uporabo duct tape, to je trdoziv samolepilni trak, ki ga mnogi rednecksi narobe imenujejo “duck tape“, na tej govorni napaci je ena firma veselo zgradila blagovno znamko.

Duct tape se namrec na ameriskem Jugu stereotipno uporablja za prav vse. Za popravilo cesarkoli zlomljenega, za zvezati in utisati ugrabljenca, in celo za medicinske namene odstranitve bradavic, kar se znanstveno poimenuje “duct tape occlusion therapy“.